VRNITEV HERKULOVIH STEBROV
V omenjeni teoriji o lokaciji stebrov pa obstaja dovolj indicov da se Herkulovi stebri ponovno ''prestavijo'', oziroma vrnejo na njihovo mesto (v Solonovem času), v Otrantska vrata - morsko ožino, ki povezuje Jonsko in Jadransko morje in je 360 kilometrov oddaljena od Sicilije.

                                                           
                                                                                            Herkul prestavlja stebre
                                                                               (Museo civico Ala Ponzone, Cremona)

Ena od celin v morju, Palagruški prag deli Jadransko morje na severni plitvi del in na južni del z južnojadransko kotlino v veliki sinklinali. Pred Otrantskimi vrati – Herkulovimi stebri je najširši in najgloblji del Jadranskega morja, južnojadranska kotlina i severneje, Palagruški prag - lokacija potopljenega legendarnega mesta Atlantide, ki se v vseh podrobnostih ujema s Platonovimi opisi!

Ob južnojadranski kotlini, na njeni severni strani je bil otok v morju nedaleč od južne Hrvaške, Črne Gore in Albanije, nasproti Apuliji, regiji v južni Italiji odkoder «...so tedanji popotniki lahko prišli še na druge otoke ter z otokov na celotno nasproti ležečo celino, ki je ob tistem resničnem morju».

Pred vesoljnim potopom je bilo to področje del kraljestva Atlantide, katerem so pripadali tudi drugi otoki in celina jadranske ravnice ter področja okrog Jadranskega in Jonskega morja. Južni in osrednji del je bil ravnina, kot so to sosedne Apulija, Albanija ob obali in ravnina ob reki Pad na severu. Na severnem i vzhodnem delu je prevladovalo hribovje, bogato z gozdovi, vodotoki in jezeri. Nedaleč od dela otoka, ki je «menda zelo visok in se je dvigal strmo iz morja», je polotok Gargano na Apeninskom polotoku. Na drugi strani Jadrana je planinski prostor Dinaridov, od Alp na severu do Prokletij in Šarskih planin na jugovzhodu.

Zaradi izjemnega geografskega položaja in klimatskega podnebja z lastnostmi mediteranske klime je bil vpliv hladnega severa neznaten, ali kot je zapisal Platon: «To področje je bilo na celotnem otoku obrnjeno proti jugu in je bilo zavarovano pred severnimi vetrovi.»

PADEC ASTEROIDA
Eden od verjetnih vzrokov, ki je sprožil verižno reakcijo v nestabilnem okolju in povzročil katastrofo ekstremnih razmer, je padec asteroida. Na to možnost kažejo ogromne jame v Tirenskem morju i Jonskem morju, nedaleč od Tarantskega zaliva. O padcu asteroida govori tudi zgodba duhovnika iz Saisa, ki jo je povedal Solonu: «Nekoč je Faetont, Helijev otrok, vpregel očetov voz, a je zato, ker ga ni zmogel voditi po poti svojega očeta, sežgal, kar je bilo na zemlji, medtem ko je njega samega zadela strela in je umrl...». In pojasnil: «V resničnosti, pa gre za odklon teles, ki se pomikajo po nebu okrog zemlje; zaradi tega v velikih časovnih presledkih pride do uničenja na zemlji s silovitim ognjem».

KRALJESTVO ATLANTIDE
Epoha Atlantide se je začela, ko je bila dodeljena enemu izmed ''bogov'', Pozejdonu. Otok se je odlikoval z naravnimi bogatstvi in lepotami, pozneje z urbanimi mesti in impozantno grajeno metropolo, kraljevskim mestom. Del metropole s Pozejdonovim svetiščem in kraljevsko palačo Atlanta, najstarejšega Pozejdonovega sina, so obkrožali trije koncentrični morski kanali. Prebivalci Atlantidi so kanale obzidali in «gradili stolpe in vrata vsepovsod, kjer so tako premostili morje».

Kraljestvo Atlantide je obsegalo Balkanski polotok (območja grških pokrajin in Dinaridov), Apeninski polotok do Tirenije (današnje Toskane), na jugu pa je segalo do Malte in Krete. To ozemlje kraljestva «...je bilo večje kot Libija in Azija skupaj». Obdobje ekspanzije v Sredozemlju označujejo spopadi in vojskovanja med silami Atlantide in pra-Atenci, ki so bili tako kot Atlantidi potomci istega «najlepšega in najboljšega roda».

Platon posredno izpostavlja zakonom privržene kralje Atlantide in njihovo božansko naravo, ki ob mešanju s smrtniki postopoma izginja. Zaradi dednih zasnov in odvisnosti smrtnih in Nesmrtnih je bilo v «božjem» semenu vse več človeških elementov. Končno stanje na Atlantidi je ''prevlada človeškega etosa'' in začetek nasledstvenih vojn, kot je bil spopad s pra-Atenci. Kritija govori o vojaški sili kraljev, «ki se se je nekoč napotila, da bi vse ozemlje Atencev in druga ozemlja, ki so na tej strani morske ožine, zasužnjila z enim samim napadom». Med spopadi «je prišlo do izredno silovitih potresov in poplav in nastopil je en neznosen dan in ena noč, ko se je zbrana vojska Atencev pogreznila v zemljo; tudi otok Atlantida se je pogreznil v morje in izginil». Solon je še slišal, da «tedaj je namreč država, pred največjo uničujočo povodnijo, sedaj nastanjena Atencem, opravila najlepša dejanja in imela najlepše državne ureditve od vseh pod nebom....»

Sintagma «Država, sedaj nastanjena Atencem» je v Solonovem času obsegala grška področja in dele Dalmacije, južne Italije in Albanije.

ATLANTIDA IN JADRANSKI BAZEN
Med Kritijinimi navedbami o Atlantidi in značilnostmi prostora jadranskega bazena obstajajo zanimive podobnosti:

• Kritija je govoril o planoti, da je «bila gladka in ravna ter povsem pravokotna. Kjer ni bila popolnoma ravna in enakomerna so jo izravnali s tem, da so okrog nje izkopali jarek». V takratnih časih, kopno jadranske planote je imelo dejansko obliko pravokotnika, katerega nasprotne stranice ležijo v smeri sever – jug in zahod – vzhod.

• Atlantidi so lomili in za gradnjo uporabljali kamen: «en kamen je bil bel, drug črn, tretji rdeč». Beli in črni kamen še danes pridobivajo v škripskih kamnolomih, na otoku Braču. Rdeči, bokeljski kamen pa v Boki Kotorski.

• «Vse naokrog je zadovoljivo hranil (otok) tudi živali tako domače kot divje. Poleg tega je bilo na otoku nadvse veliko slonov». Ostanki okostij slonov so bili najdeni v osrednji in južni Italiji, kot tudi na vzhodnih obalah Jadranskega morja: pri otoku Pagu in v Dramlju pri Crikvenici. Najdena okostja so iz pleistocena, več kot 9000 let pred Hanibalovim pohodom s sloni na Rim...

• Atlantidi so kopali, topili rude, pridobivali in uporabljali orihalk ali medenino – zlitino iz bakra in cinka. Ozemlje ob jadranskem bazenu je bogato z rudami in rudninami, tudi z bakrom in cinkom. Veliko je gozdov, tudi vodotokov in izvirov hladnih in termalnih voda ter vrelcev mineralnih voda.

• Nedaleč od potopljenega mesta so edinstvena morska jezera na Mljetu, otoku podzemnih bivališč, jam in mljetskih blatin. Do 9000 let p.n.š. so bila ta jezera sladkovodna...

• Jabuka in Brusnik sta dva od 1185 otokov v Jadranskem morju, ki sta nastala z izlitjem magme v morje. Skupaj z otokom Palagružom, ki je delno vulkanskega porekla, tvorijo področje «jadranskega vulkanskega trikotnika».

ODVRŽENI ARTEFAKTI
Mediteranski prostor in srednjeevropska področja, ki sta jih zajela potop in pustošenje, so nedvomno veliki arheološki zakladi. Nekatere zaklade pripisujejo obdobju neolitika in mediteranski (impresso-keramički), lengyelski, vinčanski, tripoljski kulturi… Ostanke starih gradov (Amantia, Meteon, Daorson, Asseria...) pripisujejo železni dobi in helenistični kulturi. Ostanki s prostorov kraljestva Atlantide, ki so bili med kataklizmo razmetani in odvrženi daleč po okoliškem ozemlju, so dokazi o obstoju nam težko predstavljive in nedojemljive kulture. Primeri ''odvrženih'' artefaktov so kamene krogle v Bosni, bronasti nebeški disk iz Nebre, kip Prve dame iz Murske Sobote, kip Venere iz Willendorfa, star več kot 20.000 let...


Kipci Vener: iz Willendorfa, Tripolja, Vinče, Murske Sobote...

Tej skupini pripadajo tudi edinstveni, monumentalni kamniti bloki, tako imenovani stečki, ki se gosto razprostirajo na področju Bosne in Hercegovine, v južnih predelih Hrvaške, v zahodni Črni Gori in jugozahodni Srbiji.

Najznačilnejši in najbolj impresivni primeri odvrženih artefaktov so stečki – splošno znani, a še vedno
nepojasnjeni monolitni kamni v Bosni in njeni okolici.Stečki uradno veljajo za nagrobne spomenike, pečat srednjeveške kulture, a so zelo nenavadni in zagonetni ter še ne dovolj pojasnjeni in raziskani.

Na 3.162 lokacijah je evidentiranih 69.356 stečkov. Večina, 59.593 ali 86 odstotkov, jih je v Bosni in Hercegovini. Zaradi številčnosti jih povezujejo z bosansko cerkvijo in srednjeveško državo Bosno. A čeprav so pod stečke pokopavali v glavnem pripadnike bosanske cerkve, je čudno, da niti pod enim do sedaj najdenim stečkom ni bil pokopan »djed« – najvišji dostojanstvenik v hierarhiji te cerkve.

Izmed vseh evidentiranih stečkov so našli reliefne motive na manj kot šest tisočih, napise pa na manj kot štiristotih. In od vseh napisov in najdenih zapisov niti eden ne govori o lomljenju kamnov v kamnolomih ali o njihovem prevažanju ali prenašanju – obstaja le izrek o premestitvi nekega stečka, ki pravi, da "se je vpreglo sto volov in pojedlo sto ovnov".

V bližini Kaknja v Bosni je lokacija s 14 stečki v obliki sarkofagov in prizem ter nekaj plošč. Del teh stečkov je v zemlji in, kot veliko drugih, so tudi ti v funkciji kenotafov – simboličnih nagrobnih spomenikov brez grobov. Pod njimi ni pokopanih in nobenega sledu o pokopavanju. Nekaj več kot pol metra globoko pod plastjo zemlje so žile in sloji premoga …

........
Nekropole na Visočici pri Konjicu
 

NI VERODOSTOJNE RAZLAGE
O teh protislovjih ni še nihče podal verodostojne razlage, zdrava pamet pa nam govori, da so stečki nekaj veliko starejšega. O tem daje slutiti že njihovo ime – stečak namreč pomeni »stoječ«, »velik«, pa tudi »obstojen«.

Pomenljivo je, da nekropole s stečki najdemo v omejenem področju krožnega izseka s polmerom 350 km in površino okoli 50.000 km². To je ozemlje od Dubrovačko - neretvanske županije, južne Hercegovine, kjer je koncentracija stečkov največja, do severne Bosne in Hrvaške ob Savi in Uni, kjer so nahajališča le še redka in maloštevilna. S primerjanjem stečkov po njihovi razširjenosti znotraj »krožnega izseka«, pa tudi glede na njihovo obliko, težo in velikost, jih lahko razvrstimo v tri cone:

• Prva cona polmera do 200 kilometrov,

• Druga cona polmera do 300 kilometrov,

• Tretja cona polmera do 350 kilometrov.

Razširjenost in gostota nekropol po conah

 

V prvi coni, polmera do 200 km, kjer so nekropole najbolj številčne in gosto razprostranjene, prevladujejo težki sarkofagi in visoki stečki v obliki prizme. To so področja južne Dalmacije, južne Hercegovine in zahodne Črne Gore.

V drugi coni, polmera do 300 km, kjer so nekropole še številčne, a neenakomerno razprostranjene, prevladujejo stečki v obliki sarkofagov, prizem, plošč in stebrov. To so področja dalmatinske Zagore, zahodne Hercegovine, osrednje in vzhodne Bosne, severne Črne Gore in jugozahodne Srbije.

V tretji coni, polmera do 350 km, kjer so nekropole maloštevilne in redko razprostranjene, prevladujejo manjši sarkofagi, plošče in stebri. To so področja Šibensko-kninske županije na Hrvaškem, severne Bosne in zahodne Srbije.

Če izvzamemo pojmovanje, da so stečki in kenotafi zapuščina srednjeveške kulture, še vedno ostane 69.356 kamnitih blokov! Ti so glede na njihovo prostorsko in časovno umestitev fenomen, ki nakazuje posledice starodavnega potopa in neposredno kaže na lokacijo potopljenega otoka.

ATLANTIDA – ZGODOVINSKO DEJSTVO
Teorija, ki zavrže mit o Atlantidi in jo obravnava kot zgodovinsko dejstvo, temelji na naslednjih postavkah:

• Padec asteroida je sprožil delovanje naravnih sil: potresov, cunamijev, potopa. Večji del Evrope in sever Afrike je zalilo morje. Čez ozemlje Atlantide so rušilni valovi prihajali iz smeri od juga - jugozahoda proti severu.
• Cunami je kamnite bloke razmetal po področju »krožnega izseka«. Predeli bližje morju so bili bolj izpostavljeni destruktivnemu delovanju ekstremno naraslih valov, kamniti bloki so tam številčnejši in večji. V prostoru Dinaridov je večina kamnitih blokov ali nekropol s stečki na južni strani in po pobočjih planin, ki so obrnjena proti morju.
• Posledice poplav so naplavine ter nalaganje mulja, mivke in drugega materiala na širšem področju južne Italije, Albanije, Bosne in Hercegovine, na dnu Jadranskega morja … Naplavine drobnega kamenja so se sprijele z mivko in glino in ustvarile brečo in konglomerat, sedimentne kamnine, ki jih skupaj s fosilnimi ostanki morskih organizmov najdemo v hribovitem svetu Albanije, Bosne in Hrvaške.
• Stičišče oziroma središče področja »krožnega izseka« je del tektonskega sklopa jadranske mikroplošče v južnem delu Jadranskega morja.
• Kamniti bloki – monumenti, lomljeni v nekem času in prostoru, so zapuščina in avtohtona zakladnica kraljestva Atlantide. Kamniti bloki–stečki, kasneje klesani in ovekovečeni z napisi in reliefi, so zapuščina kulture iz časa bosanske cerkve. Kot monumenti in kot stečki so dragocen zaklad tako iz prastarega kot iz starega časa. So neme priče davne kataklizme in artefakti dveh kultur.